Zapri

Izkrivljanje originalnega namena meditacije? Hmm...

Pred časom je do mene prišla zanimiva kritika Transcendentalne meditacije. Takole gre: “Cilj meditacije nikakor ne more biti doseganje nekih oprijemljivih rezultatov kot so boljše umske sposobnosti, boljše zdravje, počutje in podobne reči. Kajti, meditacija je stanje brez uma…”

Zgornjo trditev lahko občasno zasledite tudi na kakšnih predavanjih ali okroglih mizah o meditaciji. Nekateri tej stvari pravijo »instrumentalizacija meditacije«. To pomeni, da naj bi nekateri duhovni učitelji, meditacijske šole ali pa zgolj posamezniki, ki so se naučili meditirati, pričeli uporabljati meditacijo z namenom izboljšanja vsakdanjega življenja.

V resnici pa naj bi bila – tako trdijo kritiki – meditacija originalno namenjena odmiku od sveta. Ti ljudje menijo, da je meditacija tradicionalno v preteklosti služila odstranjevanju želja, ne pa povečevanju sposobnosti izpolnjevanja želja.

Npr., namesto da bi človek uporabljal jogo za odmik od sveta, jo uporablja za izboljšanje postave. Namesto, da bi človek uporabljal meditacijo za odstranjevanje želja in doseganje stanja brezbrižnosti do stvari in dosežkov, prične meditacijo uporabljati za izboljšanje svojih dosežkov in kopičenje materialnih stvari.

To naj bi bila torej nekakšna obžalovanja vredna »instrumentalizacija meditacije« – uporaba (če že ne zloraba) meditacije za doseganje povsem posvetnih ciljev.

Pa si poglejmo, ali ta kritika res drži. Oziroma, ali je zares osnovana na originalni, tradicionalni interpretaciji znanja meditacije in duhovnosti, tako kot trdijo ti kritiki.



Kaj menite ali ta kritika drži?

Da in ne.

Tradicionalno znanje joge in vedske znanosti pravi, da obstajata dve plati življenja. Ena plat je tisto, kar vsakdo izkuša čez dan: nenehno se spreminjajoč pojavni svet. Ta je v dosegu čutil in razmišljanja. To je polje nenehnih sprememb in nenehnega dogajanja. To je polje nenehne aktivnosti, v katerega je vpeto vsako živo bitje.

A poleg tega kar vidimo, slišimo, okušamo, čutimo, mislimo… obstaja tudi transcendentno, absolutno, nedejavno polje. Je onkraj čutil, onkraj razmišljanja, onkraj čutenja. Je stanje popolne tišine, miru in neaktivnosti. Je transcendentno, absolutno stanje, ki ga človek izkusi, ko povsem umiri svojo miselno in zaznavno aktivnost.

To absolutno, transcendentno stanje je v osnovi vsega pojavnega sveta. Je njegov skriti izvor in njegov nevidni vzrok.

A človek je nenehno vpleten le v nenehno se spreminjajoči tok pojavnega sveta. Ne zaveda se tihe, mirne, transcendentne, absolutne podstati, ki leži v osnovi, a vseeno povsem onkraj pojavnega sveta. In če človek nima zavedanja o tej mirni, transcendentni osnovi, je njegovo življenje brez notranje stabilnosti in brez notranjega miru.



Bi se vi radi povsem umaknili iz sveta?

Starodavna znanost joge je zato trdila, da mora človek iti onkraj pojavnosti ter izkusiti to mirno, transcendentno notranje jedro.

Navzven seveda nepoučenemu to lahko izgleda kot nasvet, naj se človek povsem umakne iz sveta. Nasvet, naj prične sčasoma vedno bolj živeti nekakšno skromno, asketsko, do zunanjih stvari ravnodušno življenje.

To idejo še utrjujejo podobe jogijev, ki so se od burnega sveta umaknili v tišino Himalaje, da bi tam spoznali Resnico in dosegli stanje popolnega notranjega miru.

Iz te perspektive seveda potem sodobna ideologija uporabe joge in meditacije za doseganje posvetnih dosežkov ter lažje izpolnjevanje želja izgleda kot popolna deviacija od originalnega sporočila joge. Izgleda kot zloraba joge in meditacije. Izgleda kot, da si je pohlepni sodobni človek prisvojil, spreobrnil in podredil svojemu hedonizmu starodavno znanje joge in meditacije.

Ta naj bi bila namreč namenjena vedno večjemu odmiku od aktivnosti, pohlepa in norosti posvetnega, vsakdanjega življenja, ki stremi k kopičenju, dosežkom in k vedno večjemu užitku.



Transcendenca ni isto kot umik iz sveta!

Čeprav lahko razumemo to interpretacijo joge in meditacije, saj je na videz res v skladu s tem, kar si človek tradicionalno predstavlja pod ciljem joge in meditacije, pa to ne drži povsem. Oziroma, sploh ne drži, vsaj ne na zgoraj opisan način.

Umik iz pojavnega sveta namreč ne pomeni asketskega življenja. Ne pomeni odpovedi zunanjemu svetu. Ne pomeni, da človek nima ničesar, da je brez vsega. Ne pomeni, da postane nezainteresiran za aktivnost, dosežke in vsakdanje življenje.

Če bi to bil končni cilj dolgoletne vadbe meditacije in joge, bi v resnici joga in meditacija zanimali le zelo redke ljudi. Verjetno si ne želite, da bi po več letih meditacije živeli sami nekje v gozdni votlini, brez lastnine, odeti v le v vrečevino?

Stanje ne-aktivnosti in odmaknjenosti od sveta, o katerem govori joga, se zato ne nanaša na stanje življenja. V resnici se nanaša na notranjo, duševno izkušnjo. Kaj to pomeni?

Ko človek transcendira vsakršno aktivnost, takrat izkusi stanje popolne odmaknjenosti od misli, čustev, zaznav in zunanjega sveta. To je stanje, o katerem v resnici govori joga. Stanje joge torej ni stanje fizične odmaknjenosti od vsakdanjega sveta, temveč stanje popolne notranje odmaknjenosti in globoke, umirjene zamaknjenosti.





Izkušnja med Transcendentalno meditacijo

Transcendentalna meditacija umiri miselno aktivnost mnogo bolj, kot pa katera koli druga vrsta meditacije. Med Transcendentalno meditacijo se zato pojavi stanje, ko je zavest popolnoma brez misli, a je hkrati povsem budna.

To ni stanje nekakšne odsotnosti, zasanjanosti, toposti, spanca, temveč je stanje bistre notranje budnosti. Je stanje nemanifestirane, abstraktne polnine. Je stanje budnega počitka.

Je živo, zavestno stanje, a vendarle povsem mirno in neaktivno. Stanje, ki je onkraj zaznav, čustev in kakršne koli miselne aktivnosti.

Zato zares lahko na nek način rečemo, da “je meditacija stanje brez uma” – kot je v začetnem citatu zatrdil kritik »instumentalizacije meditacije«.


Toda…

Toda, to stanje ni kar tako, zgolj nekakšna vrsta pasivnega počitka z zaprtimi očmi. V tem stanju namreč možgani začnejo delovati na povsem nov način: izjemno urejeno, usklajeno ter učinkovito.

In če svoje možgane vsak dan za nekaj minut sistematično spravite v to stanje izjemno visoke urejenosti, to seveda postopoma na dolgi rok razvije zelo učinkovito delovanje možganov tudi tekom dneva, ne samo med meditacijo.

Ker pa so možgani sedež mišljenja, čustvovanja in navsezadnje tudi zdravja, ta izkušnja notranje harmonije in visoke urejenosti zato avtomatično – hoteli ali ne – izboljša zdravje, razvije umske sposobnosti ter zmanjša negativna čustva.

Zakaj bi se vi radi naučili meditirati?

Če neka vrsta meditacije zares deluje, se mora v vsakem primeru učinek poznati tudi navzven. Če vsak dan telovadite, sčasoma okrepite svoje mišice, koordinacijo in spretnost. Če vsak dan vadite klavir, boste postali odličen pianist.

Če pa vsak dan meditirate in vaša meditacija zares učinkuje, se to mora videti tudi navzven: Kot bolj urejene misli, večja zbranost, bolj učinkovita aktivnost. Kot manj slabega počutja in več zdravja. Kot manj nestrpnosti in več zadovoljstva v odnosih z ljudmi. Kot manj bolezni, manj utrujenosti, manj slabe volje, manj malodušja.

Zato je tradicionalno veljalo, da meditacija služi dvema ciljema:

  • najprej doseganju stanja umiritve in odmaknjenosti med meditacijo. Izkušanju stanja mirne notranje budnosti, ki je onkraj običajnega zaznavanja sveta.
  • Ker pa v tem stanju možgani in celo telo pričneta delovati izjemno urejeno in učinkovito, se to stanje avtomatično začne prenašati in izražati tudi izven meditacije.

Na dolgi rok zato meditacija razvija dve stvari: po eni strani razvija notranji mir in stabilnost. Po drugi strani pa razvija vedno bolj učinkovito delovanje telesa, čustev, intelekta…

Zato tradicionalno meditacija ni bila namenjena zgolj asketom, kot nekateri to napačno razlagajo in zagovarjajo. Meditacija je bila tradicionalno namenjena vsem. V starih vedskih časih so meditacijo uporabljali umetniki, znanstveniki, vojščaki, kralji, svečeniki, itd. Uporabljali so jo z namenom izboljšanja vsega, kar so počeli.



Kako veste, da napredujete?

Zunanji dosežki so vidni kriteriji, po katerih lahko presojate koliko notranje harmonije živite. Če je vaše življenje srečno, zdravo in uspešno, potem to kaže na več notranje skladnosti, stabilnosti in zbranosti.

Če pa vaše življenje morda ni takšno, začnete meditirati. Tedaj potem rast notranjih kvalitet lahko presojate po zunanjih kriterijih.

To pomeni naslednje: če z vašo meditacijo – katero koli meditacijo že uporabljate – ne postajate iz leta v leto boljši človek: bolj zdrav, bolj uspešen, bolj zadovoljen, bolj učinkovit, bolj zdrav, bolj razumen, bolj senzitiven, bolj notranje umirjen, bolj odporen na stres… potem vaša meditacije pač ne deluje. Tako preprosto je to.

Ne slepite se, da so učinki meditacije nekaj, kar je skrito očem in zunanji presoji. Žal to ni res. Kaj takega lahko reče samo nekdo, ki vadi neko neučinkovito meditacijo in se potem slepi, da njegova vadba meditacije daje nekakšne notranje, skrite, metafizične, duhovne učinke – ki jih nihče ne more opaziti, najverjetneje pa tudi sam avtor takšne trditve ne.



Kar je znotraj, je tudi zunaj!

Kar je znotraj, se namreč vedno nujno izraža tudi navzven. Če torej neka meditacija zares učinkuje, se to mora videti tudi navzven.

In ravno to je tisto, kar vsakdo, ki vadi Transcendentalno meditacijo hitro opazi. Že zgolj po nekaj dneh tečajniki opazijo spremembe na bolje. Bolje se počutijo; stres jih ne spravi veča tako hitro iz tira. Zvečer lažje zaspijo in ponoči bolje spijo.

Opazijo, da so postali bolj razumevajoči in prijazni. Da niso več tako utrujeni. Da v službi naenkrat lažje delajo in več naredijo. Da se lažje učijo, razumejo snov in zapomnijo. Da so bolj zbrani.

Učinki vadbe Transcendentalne meditacije se povsem spontano in naravno pričnejo izražati od znotraj navzven. Hoteli ali nehoteli, življenje hitro prične postajati mnogo lažje in boljše. In ravno to je bil tradicionalno cilj vadbe meditacije. In točno to je tisto, kar zelo hitro in zelo nenaporno daje vadba Transcendentalne meditacije.