Nekdo bi odvrnil, da je to premišljevanje o določenih stvareh ali pojmih, kot so bog, ljubezen, nirvana ipd. Spet kdo drug bi odvrnil, da je to nekakšno mistično zaziranje vase, kdo tretji pa bi se nasmehnil in rekel, da je to del vzhodnjaškega praznoverja, ki vključuje nesmiselno žebranje določenih manter ali posebnih besed. Mogoče bi kdo celo rekel, da tudi sam na nek način meditira.

Videti je, kot da so zahodni svet preplavile razne meditativne tehnike, joga, metode relaksacije… zapozneli val pa je pljusknil tudi v naše kraje. Kot gobe po dežju rastejo razne oblike duhovnosti. Kljub temu pa lahko rečemo, da večina ljudi nima jasno izoblikovanih stališč do meditacije. Malokdo svoje misli v zvezi s tem jasno formulira, vendar lahko rečemo, da večina ljudi misli:

1. da meditacija vključuje koncentracijo ali kontroliranje duha;

2. da je meditacija prikladna samo za nekaj izbranih posameznikov s posebnim življenjskim stilom, še posebej za puščavnike, globoko religiozne in pasivne mistike, ki so brez izjeme pripravljeni, da se popolnoma umaknejo iz družbe;

3. da je meditacija težka in da jo lahko uspešno obvladamo šele po dolgih letih prakse;

4. da meditacija »razsvetli« ljudi skozi neke vrste samohalucinacije in nima nikakršnih praktičnih koristi za vsakodnevno življenje.

Ob množici različnih meditativnih tehnik, ki so tisočletja v uporabi na vzhodu, pa tudi na zahodu v krščanski tradiciji, vsa ta zmedenost ni niti najmanj presenetljiva.

Mehanizmi zavesti

Vsakdo iz lastne izkušnje ve, da je človek zmožen doživljati mirnejša in tišja stanja zavesti. Ta sposobnost nam omogoča, da vsak večer lahko zaspimo. Zadostuje le, da ležemo – in spanec pride sam od sebe. Izjema so seveda tisti posamezniki, pri katerih je ta naravni mehanizem zaradi skrbi in napetosti moten.

Prav tako se lahko umirimo, če udobno sedemo, beremo prijetno knjigo, poslušamo mirno glasbo ali pa preprosto sedimo z zaprtimi oči. Takrat se stanje miru in tišine pojavi spontano, samo od sebe. Ni se nam treba truditi, da bi se sprostili in umirili; zadostuje, da zmanjšamo telesno aktivnost in duševnost samodejno sledi tej spremembi.

Stanje umirjenega duha je samo po sebi prijetno. Spomnimo se samo, kako prijetno je sedeti na klopci v parku ali pa preprosto zreti skozi okno v trenutku predaha med delom. A to ni vse: to stanje je tudi krepčilno in osvežujoče. Po vsakem počitku se počutimo spočite in budne.

Povsem očitno je, da sta mir in počitek potrebna vsakemu živemu bitju. Takrat se sproščajo napetosti in stresi, v organizmu pa poteka proces regeneracije, ki je bistven za njegovo normalno funkcioniranje. V bistvu pomeni počitek pripravo organizma za obdobje aktivnosti. Poskusi, ki so pokazali, da človek brez spanja ne zdrži dlje kot nekaj dni, najbolj nazorno kažejo, kako pomemben je vsakodnevni počitek.

Druga pomembna lastnost duševnosti je, da se pozornost samodejno giblje od polja manjše sreče proti polju večje izpolnitve, radosti, sreče. Ko beremo zanimivo knjigo ali članek, je pozornost osredotočena na vsebino. Zaslišimo prijetno melodijo in pozornost se sama od sebe obme na glasbo. Če zagledamo nam drago osebo, se bo pozornost brez napora usmerila nanjo.

Zato da se pozornost zadržuje na nečem prijetnem, ni potreben prav nikakršen napor. To je povsem naraven proces, ki mu ne moremo nič dodati, kvečjemu osiromašimo ga lahko s hoteno kontrolo.

Zdaj lahko bolje razumemo, zakaj se spanec ali stanje mirnega duha pojavita brez napora. Ker so ta stanja prijetna, napor sploh ni potreben. Če se trudimo zaspati ali sprostiti, je učinek tega napora ravno nasproten od zaželenega. Ure in ure si lahko dopovedujemo: »Moram zaspati, hočem zaspati«, a nam ne bo uspelo. Če pa ležemo in brezskrbno zapremo oči, bo spanec prišel sam od sebe, kot da bi odpluli na lahnem vetrcu.

 Transcendentalna meditacija

Sposobnost pozornosti, da se sama usmerja proti področju večje sreče, ter dejstvo, da je doživljanje tišjih in mirnejših plasti duševnosti prijetno in koristno, izkorišča tehnika Transcendentalne meditacije (TM). Kaj pomeni beseda tehnika? V Verbinčevem slovarju tujk piše: »Obvladanje metod ali sredstev, potrebnih za dosego kakega smotra«.

Na kratko bi lahko rekli, da je tehnika spretnost, veščina v nečem. Vsakdo je sposoben z enim prstom zaigrati na klavir preprosto melodijo, toda če se naučimo tehnike igranja, se naše zmožnosti lahko razširijo do neslutenih meja virtuoznosti. Prav tako se zna vsakdo po položnem pobočju dričati s smučmi, če pa se naučimo tehnike smučanja, nam ni nobena strmina pretežka. Vidimo torej, da je veščina v nečem le povsem naravna razširitev že prirojene sposobnosti.

Na podoben način tehnika Transcendentalne meditacije pomeni le povsem naravno razširitev sposobnosti človeškega uma. Tehnika TM uporablja običajen mehanizem miselnega procesa, čeprav v nekem smislu na nov način, in je izredno lahka za učenje. Ker uporablja že obstoječo dinamiko miselnega procesa, je njeno izvajanje popolnoma nenaporno in tako rekoč avtomatično.

Tehniko lahko opišemo kot obračanje pozornosti navznoter proti subtilnejšim nivojem misli, dokler um ne transcendira (preseže) izkušnje najsubilnejšega stanja misli in dospe do izvora misli – čiste zavesti.

Proces TM se razlikuje od ostalih sistemov meditacije, ker ne vključuje koncentracije, kontemplacije ali kakršnega koli tipa mentalne ali fizične kontrole. Večina sistemov meditacije meni, da je tendenca uma brezciljno tavanje. Zato trdijo, da moramo naprej kontrolirati um, če hočemo doseči izvor misli. Stroga disciplina med in izven meditacije se pogosto uporablja za doseg te kontrole.

Vendar pa tendenca uma ni brezciljno tavanje, temveč naravno gibanje v smeri, ki prinaša večjo srečo in zadovoljstvo. Če je um nemiren, to pomeni, da ne najde dovolj prijetne izkušnje, ob kateri bi se lahko zadržal. Ker je izkušnja vse bolj pretanjenih stanj misli vedno bolj prijetna, je vse, kar potrebujemo, le tehnika, s katero lahko začnemo izkušati finejše aspekte misli. Takrat se pozornost spontano usmeri navznoter, dokler nazadnje ne transcendira najfinejšega aspekta misli in doseže čisto zavest.

Razumevanje narave pozornosti oziroma bolje rečeno, ponovno odkritje teh principov dolgujemo vedski tradiciji in njenima predstavnikoma Mahariši Maheš Jogiju in njegovemu učitelju Guru Devu.

Tehnika TM ne vključuje nikakršne sugestije, verovanja, mentalne kontrole ali telesne manipulacije. Tehniko prakticiramo dvakrat dnevno 10 do 20 minut udobno sedeč z zaprtimi očmi. Prakticiranje tehnike Transcendentalne meditacije je namenjena pripravi za uspešnejšo vsakodnevno aktivnost, ne pa za beg od problemov življenja.

Toda, se bo marsikdo vprašal, ali lahko človek doseže še globlji počitek kot v spanju? Vemo, da telo doseže najgloblji počitek v fazi globokega spanca, ko stopnja metabolizma doseže najnižjo raven – kar okoli 10% nižjo od stopnje bazalnega metabolizma. Takrat je človeka tudi najtežje prebuditi, kajti »spi kot top«.

Pretehtajmo zadevo še z druge plati. Če človek lahko teče, je povsem jasno, da lahko tudi hodi. Prav tako je jasno, da je hoja lahko hitrejša ali počasnejša. V skrajnem primeru pa lahko človek tudi samo stoji pri miru. Vse to so preproste in popolnoma razumljive stvari. Če je človek sposoben hitrega teka ali velike aktivnosti, je prav tako zmožen mirovati ali biti neaktiven.

Lahko rečemo, da sama sposobnost aktivnega delovanja vključuje sposobnost mirovanja oziroma neaktivnosti. Torej lahko pričakujemo, da je človek, ki je sposoben aktivne miselne dejavnosti, prav tako sposoben doživljati mirnejša stanja zavesti. Vse to so lepi in razumljivi primeri: kako pa stvar funkcionira v praksi?

Znanstvene raziskave o Transcendentalni meditaciji

Leta 1970 je dr. K. Wallace, takrat sodelavec medicinske fakultete kalifornijske univerze v Los Angelesu, opravil prvo znanstveno raziskavo o Transcendentalni meditaciji. Rezultati so bili objavljeni v reviji Science in so vzbudili veliko zanimanje znanstvene javnosti. Tako je bilo do danes na različnih institutih, univerzah in raziskovalnih ustanovah po vsem svetu opravljenih že blizu 700 raziskav o Transcendentalni meditaciji.