Stres in plodnost: zakaj telo v težkih razmerah zmanjša reprodukcijo

Predstavljajmo si srno sredi zime. Hrane je malo, mraz je oster, v bližini se gibljejo plenilci. V takšnih razmerah je pomembneje najti hrano, ostati buden in preživeti do jutra kot pa vlagati energijo v parjenje, nosečnost ali skrb za mladiče.

To ni zavestna odločitev. Gre za globoko biološko logiko, ki jo najdemo pri številnih vrstah: ko organizem zazna nevarnost ali dolgotrajno pomanjkanje, pogosto zmanjša reproduktivne funkcije. Energijo in pozornost preusmeri v preživetje.

Kako stres izklopi reprodukcijo

Vsak organizem razpolaga z omejeno količino energije. Ta energija mora zadostovati za dihanje, prebavo, gibanje, imunski sistem, rast, popravila tkiv, obrambo pred nevarnostjo in razmnoževanje.

Razmnoževanje pa je energijsko zelo zahtevno. Če je okolje nevarno, nepredvidljivo ali revno s hrano, zato telo presodi, da to ni dober čas za ustvarjanje potomcev. Zato se pri mnogih živalih v obdobjih lakote, suše, mraza, plenilskega pritiska, bolezni ali hudih socialnih konfliktov razmnoževanje zmanjša ali začasno ustavi.

Ko žival zazna nevarnost, se aktivira stresni sistem. Možgani sprožijo kaskado signalov, ki vodi do izločanja stresnih hormonov. Pri sesalcih je najpomembnejši med njimi kortizol.

Kortizol sam po sebi ni sovražnik. Pomaga mobilizirati energijo, zviša budnost, vpliva na krvni sladkor in pripravi telo na hitro odzivanje. Kratkoročno je to zelo koristno.

Težava nastane, kadar stres ni kratek, ampak traja tedne, mesece ali celo dlje. Takrat lahko povišan kortizol in drugi stresni signali zavrejo delovanje reproduktivne osi – komunikacijskega sistema med možgani, hipofizo in spolnimi žlezami. Telo takrat ne “odpove”, ampak deluje po prednostnem vrstnem redu: najprej varnost in preživetje, šele nato razmnoževanje. Če je okolje slabo, je takrat bolje počakati na ugodnejši čas in odložiti razmnoževanje.

Zakaj imajo nekateri težave z zanositvijo?

Pri ljudeh deluje ista osnovna biologija. Vendar ljudje ne živimo več samo v fizičnem okolju, ampak tudi v svetu rokov, denarja, odnosov, negotovosti, družbenih pritiskov in stalne digitalne dosegljivosti. Telo lahko na psihološko grožnjo reagira podobno kot na fizično nevarnost.

Veliko ljudi sicer lahko zanosi tudi v zelo zahtevnih življenjskih okoliščinah. Pri drugih pa lahko že stres, slabo spanje, pretirana vadba, bolezen ali pa težave v odnosih pomembno vplivajo na reproduktivno sposobnost. Ljudje se pač različno odzivamo na stres.

Če človek dlje časa živi z občutkom, da se nikoli ne more zares umiriti, takrat stresni sistem ne dobi dovolj časa za obnovo. Reproduktivni sistem je še posebej občutljiv, ker ni nujen za preživetje posameznika v tem trenutku. Človek lahko preživi brez reprodukcije, ne more pa preživeti brez dovolj energije, spanja, imunskega odziva in sposobnosti odzivanja na nevarnost.

Ko stres zmanjša reprodukcijo, organizem preprosto zazna visoko obremenitev in prilagodi delovanje sistemov, ki niso nujni za takojšnje preživetje. Telo nenehno ocenjuje: Ali je dovolj energije? Ali je okolje varno? Ali imam čas za obnovo? Ali pa sem v stalni pripravljenosti in ni pravi čas za razmnoževanje?

Če se reprodukcija umakne v ozadje, to ni znak šibkosti, ampak je star biološki mehanizem, ki je milijone let pomagal vrstam preživeti v neugodnih razmerah. V sodobnem svetu namreč nevarnost ni več plenilec v grmovju. Najpogosteje je to neprekinjen pritisk, finančna negotovost, izgorelost, osamljenost ali občutek, da nikoli ni dovolj časa.

Kako zanositi?

Če ima nekdo visoko raven stresa, bo trajno povišan tudi njegov kortizol. Telo bo zaznavalo, da je v nevarnosti in bo zato zmanjšalo resurse za razmnoževanje. Navkljub umetnim poskusom oploditve, se bo telo upiralo razmnoževanju, saj bo ocenjevalo, da čas ni pravi in da je energija bolj potrebna za preživetje teh stresnih okoliščin.

V takem primeru se ljudje lahko na različne načine trudijo zanositi leta in leta, pa ne morejo dobiti otrok. Zakaj? Ker organizem tega preprosto ne dovoli. Ker zaradi občutka stresa daje prioriteto drugim stvarem, ne pa reprodukciji.

Če hoče tak par dobiti otroka, mora svoje telo počasi spraviti v stanje, ko ne bo več v stanju nenehne ogroženosti in stresa. Kajti, nočni spanec in počitek očitno nista dovolj. A kako to storiti?

Že preko 50 let je znano, da se v 10-20 minutah Transcendentalne meditacije pojavi stanje, ki je je popolnoma obratno stanju, kadar je človek pod stresom. Umiritev med Transcendentalno meditacijo je nekajkrat globlja, kot pa kadar človek ponoči spi. In zato se med Transcendentalno meditacijo zelo zniža tudi raven kortizola. Če v spanju kortizol upade za okoli 10%, pa med Transcendentalno meditacijo upade za okoli neverjetnih 30-40%!

Predvsem pa različne raziskave kažejo, da je pri ljudeh, ki vadijo Transcendentalno meditacijo, kortizol nižji tudi izven meditacije. To pomeni, da je telo vedno manj v stanju ogroženosti in vedno bolj v normalnem stanju, “ko je vse prav”. In točno to so okoliščine, ko se organizem hoče razmnoževati. Ko ni več občutka nevarnosti in je vse v redu, takrat so pravi pogoji za razmnoževanje.

Zato izkušnje kažejo, da pari, ki so se leta brezuspešno trudili zanositi, v roku 1-3 let, ko se naučijo Transcendentalno meditacijo, čudežno zanosijo. Ko so že vsi obupali in ko je tudi medicina nemočno dvignila roke, ker se ni “nič prijelo”. Zakaj ne? Ker organizem ni dovolil. Zdaj pa organizem končno dovoli in se hoče razmnoževati.

Zato vsi ti pari rečejo, kaj vse bi jim bilo prihranjeno, če bi se za Transcendentalno meditacijo odločili že prej. Pa ne samo zato, ker so zdaj končno zanosili, ampak tudi zaradi vseh drugih koristnih učinkov Transcendentalne meditacije: bolj bistre glave, več energije, boljšega počutja in zdravja.

In vse to potem starša zdaj lahko preneseta tudi na svojega otroka namesto običajnega stresa, utrujenosti, napetosti in stresa. S tem, ko namreč starša poskrbita za svoje mentalno zdravje, to lepo stanje potem preneseta tudi na otroka.